Imam štirinajst let in letos smo prvič odšli na šolo v naravi s smučanjem. Ves razred se je veselil, jaz pa sem bila malo v skrbeh, ker nisem imela svoje opreme. Mama je rekla, da nove ne bomo kupovali za en teden, zato so moja smučarska oblačila bila izposojena od sestrične, ki je dve leti starejša.
Ko sem jih doma pomerila, sem ugotovila, da so hlače predolge in jakna preširoka. Sestrična je višja od mene skoraj za glavo. Mama je hlače skrajšala z nekaj šivi. Rekla je, da bodo izposojena smučarska oblačila zdržala en teden, in da je glavno, da so topla.
Prvi dan je bilo vse v redu. Drugi dan pa se je šiv na hlačah razparal, ko sem padla v globok sneg, in moja izposojena smučarska oblačila so se začela vleči po tleh. V čevlje mi je prišel sneg in do kosila sem imela mokre nogavice. Ponoči sem malo jokala.
Naslednje jutro je to opazila naša učiteljica. Ni rekla ničesar pred drugimi, ampak me je poklicala v svojo sobo in iz torbe vzela majhen komplet za šivanje. Hlače je zašila na novo, z močnejšo nitjo. Rekla je, da so smučarska oblačila pomembna, a da ni sramota, če so izposojena.
Po tistem so mi bila smučarska oblačila naenkrat bolj všeč. Sošolka mi je posodila svoje rezervne nogavice, učitelj smučanja pa mi je pokazal, kako zapnem hlače čez čevelj, da sneg ne pride notri. Na koncu tedna sem znala narediti vzporedni zavoj in bila sem ena od najboljših v skupini.
Ko sem prišla domov, sem mami povedala vse. Mislila sem, da bo jezna zaradi raztrganih hlač, a se je samo nasmehnila. Rekla je, da bomo za naslednjo zimo poiskali smučarska oblačila v trgovini z rabljeno opremo, kjer so cenejša in mi bodo prav.
Sestrični sem vrnila njena oblačila z zahvalo in čokolado. Rekla je, da se je tudi njej nekoč razparal šiv, in sva se smejali. Od tega tedna vem, da smučarska oblačila niso najpomembnejša stvar na snegu, saj so tisti teden najbolj grele prijazne roke, ne bunde.