Dolgo sem si govorila, da dobro vidim. Morda nekoliko mežikam, ko gledam televizijo, in mogoče mi včasih črke med branjem malce plešejo, ampak saj to ni nič takega, kajne? Dokler se nisem nekega dne znašla za volanom in ugotovila, da so prometni znaki komaj berljivi. Takrat sem si končno priznala – potrebujem očala.
Pregled pri optiku je bil skoraj razsvetljujoč. Ko sem skozi preizkusna stekla prvič jasno videla napis na steni, sem dojela, kako dolgo sem pravzaprav živela v rahli meglici. Kar me je najbolj presenetilo, ni bila sama dioptrija, ampak občutek olajšanja. Očala so mi dobesedno odprla pogled na svet.
Največja dilema je bila izbira okvirjev. Nikoli se nisem videla kot ‘oseba z očali’, zato sem imela občutek, da mi noben model ne bo pristajal. A po nekaj poskusih sem našla par, ki se je popolnoma ujel z mojim obrazom. Ne preveč vpadljiv, ne preveč nežen – ravno prav, da poudari oči. Ko sem jih nadela, sem se pogledala v ogledalo in prvič po dolgem času pomislila: To sem jaz. Če razmišljate o novem videzu, si lahko najprej ogledate ponudbo očal in preverite, kaj vam najbolje pristaja.
V prvih dneh sem se morala malo privaditi. Hoditi po stopnicah je bilo čudno, vse je delovalo nekoliko bližje, kot v resnici je. A po nekaj dneh se je vse umirilo, in zdaj brez očal skoraj ne zdržim. Branje, delo za računalnikom, vožnja – vse je lažje. Utrujenost oči je izginila, glavoboli so redkejši, zvečer pa imam občutek, da imam še vedno dovolj energije za knjigo ali pogovor.
Zanimivo je, kako hitro postanejo očala del tebe. Zjutraj jih samodejno vzamem s police, kot bi segla po telefonu. Imam en par za vsak dan in enega za sonce – oba skrbno izbrana. In vsakič, ko jih nadenem, se spomnim, da skrb zase ni razkošje, ampak nuja.
Danes očala vidim drugače. Niso več znak staranja ali šibkosti, ampak orodje, ki mi omogoča, da vidim svet takšen, kot je – jasen, poln barv in detajlov, ki jih prej sploh nisem opazila.…
