Zopet sem spregledala, da je električni pastir postavljen na travniku in če me ne bi prijateljica prijela za roko, bi stopila ravno čezenj. Na srečo me je pravi čas ustavila in nič se ni tragično končalo. Niti ne vem, koliko je električni pastir močan pravzaprav. Ampak predvidevam, da ne bi moglo biti to ravno nedolžna zadeva. No, verjetno tudi ni tako močna zadeva, da bi koga poškodovalo, ampak vseeno pa verjetno bližnje srečanje z njim ni nekaj kar bi priporočila drugim sebi pa še manj.
S prijateljico sva se sprehodili naprej, kjer električni pastir ni bil napeljan in sva opazovali lepo naravo, ter se sprehajali po gozdu. Ko sva prišli do konca travnika tudi električni pastir, ni bil nikjer več postavljen in sva se lahko brez težav sprehodili naprej. Seveda brez težav je pomenilo to, da ne bom ponovno kam po nesreči stopila, kjer bi lahko bila nevarnost, da si kaj naredim.
Nadaljevali sva pot po gozdu, ki je bila zelo prijetno. Bilo je sicer bolj hladno kot kjerkoli prej na travnikih, ampak sva se pa vsaj naužili gozdnih poti in vsega kar gozd pričara. Vseeno raje hodim po naravi, ko je malce bolj toplo in je tudi narava lepša. Zima je sicer super za smučanje, sankanje in ta tek na smučeh, ampak za sprehode mi pa ni ravno najboljša. Vsekakor sem pa vedno tista, ki vse pripravi od tega, da gremo na sprehod, da se naužijemo svežega zraka, ker vem, da je to zelo dobro za telo. Tako, da tudi električni pastir na koncu niti ne vem, kako hud izziv, če sem le dovolj previdne in če imam nekoga, ki me ustavi. Ne vem, kaj bi bilo, če bi bila sama, saj vem, da bi se enostavno sprehodila naravnost skozi ograjo, kjer je električni pastir in bi me zagotovo zelo lepo pozdravil.