Za novo leto smo se odločili, da bomo sli na Šmarno goro in seveda je bila naglavna svetilka obvezna oprema, ker drugače ne bi prišli do vrha. Ko smo se pripeljali na parkirišče, so se že od daleč videle svetilke drugih pohodnikov, ki so bili na poti na vrh. Tako smo vedeli, da ne bomo popolnoma sami, ampak na s bo zagotovo več na vrhu. Niti nismo pričakovali, da bomo sami, ker je vseeno Šmarna gora zelo priljubljena destinacija za novo leto.
Ko smo začeli hojo, sem najprej mislila, da bom že nekje na polovici hriba obupala, ker nisem vedela, koliko kondicije imam. Oblečena sem bila športno in naglavna svetilka mi je delala družbo, nisem pa vedela, ali bom zares zdržala tak tempo. Ko se je klanec začel, sem poskusila kar se da malo razmišljati o tem, kaj lahko pričakujem, ampak na moje presenečenje je vse potekalo kar v redu. Malce bolj globoko sem dihala in poskušala najti enakomeren tempo, ki mi odgovarja. Res, pa je, da me je bilo vseeno strah, da bodo ti hribolazci prehitri zame.
Na poti smo se kar veliko pogovarjali in sem morala biti vseeno pozorna, da ne govorim, prevel in se zaradi tega še bolj utrudim. Paziti sem tudi morala, da mi naglavna svetilka pravilno sveti, ker mi je nekaj nagajala tisti večer. Včasih si jo nerodno nadenem in potem se mi jo med hojo, ne da popravljali, da ne izgubim tempa. Tako, da sem do prvega postanka morala potrpeti, pote mi je pa uspelo urediti, da je naglavna svetilka dobro nameščena.
Za tem nas je čakala zelo dolga ravnina, potem naprej pa zopet klanec. Vse sem uspešno prehodila in prišla do vrha ter uživala fenomenalen razgled na Ljubljano za novo leto. Takrat, ko je bil ognjemet, je bila naglavna svetilka seveda ugasnjena, ker drugače ne bi nihče nič videl.